Chase Araucha de Soŭza

Žyccio vučyć kožnuju žyvuju istotu,
što adzinota nas pryhniataje i škodzić.
Navat žyviola, straciŭšy prytomnasć,
šukaje suisnavannia inšaha, roŭnaha.

Čalaviek, poŭny vieličy,
z durnym honaram i biez pryčyny,
samotny karabliekrušennie, u smutku,
nie bačačy, što niechta praciahvaje ruku.

Vaš adjezd, druža, u hety čas sumny,
alie hetaja adsutnasć, jakaja ŭžo isnuje ŭ nas,
nabližaje nas usio bližej i bližej.

Tady razam z nami my budziem sumavać pa tabie
i ŭpeŭnienasć, što heta siabroŭstva
nichto z nas nie zabudzie. Nikoli!